Smrt bližnjega je dogodek, ki v družino prinese veliko stresa in neprijetnih občutkov. Ko se razmere nekoliko umirijo, pa največkrat pride do neugodnega vprašanja o delitvi premoženja med zakonitimi dediči. Prav dedovanje je pogosto jabolko spora med družinskimi člani, ki dedujejo po pokojniku. Zato je ključno, da vas v postopkih dedovanja zastopa izkušen odvetnik, ki ima veliko pravnega znanja. Kakovostno in ustrezno zastopanje vaših interesov pred sodiščem je namreč tisto, ki bistveno vpliva na končni razplet sodnega postopka.

Dedovanje ima v družbi pogosto negativen prizvok, mnogi ga namreč povezujejo z nastankom družinskih sporov in medsebojnih zamer. Vendar pa temu ni treba biti tako. Z najemom dobrega odvetnika in odgovornim ravnanjem vseh udeleženih se lahko premoženje po pokojniku dokaj enostavno in pravično razdeli.

Dedovanje po pravni klasifikaciji

Postopek dedovanja je del civilnega prava in se dotika urejanja premoženjskih razmerij med umrlim in njegovimi dediči. Dedovanje ureja Zakon o dedovanju (ZD), ki določa delitev premoženja umrlega med zakonite dediče. Seveda pa gre lahko pri dedovanju tudi za dediče, ki jih je umrli sam določil v oporoki.

Zaradi zgoraj navedenih možnosti, poznamo zakonsko dedovanje ali dedovanje po zakonu ter dedovanje po oporoki. Načeloma velja, da ima dedovanje po oporoki prednost, saj se le tako izpolni volja umrlega. Vendar pa se oporoko lahko izpodbija, saj je le ta omejena z zakonsko predpisanimi nujnimi deleži.

Spori na tem področju so zelo pogosti, sploh če je v postopke vpleteno veliko število dedičev. Zapuščinski spori zato veljajo za ene bolj zapletenih in dolgotrajnih sodnih procesov. Odločitev za odvetniško pisarno z bogatim pravnim znanjem in izkušnjami bo zato le voda na vaš mlin. To, da zahtevate kar vam zakonsko pripada ni metanje polen pod noge ostalim udeležencem. Zato v nobenem primeru ne imejte slabe vesti. Dedno pravo je namreč namenjeno ravno temu, da zadosti pravici vseh udeleženih v postopku dedovanja.

Upravičenci v postopku dedovanja

Glede na Zakon o dedovanju se zakonske dediče glede na razmerje z zapustnikom razvršča v tri dedne rede: prvi, drugi in tretji. Prvi dedni red predstavljajo potomci in zakonec ali zunajzakonski partner pokojnika. Vsi navedeni dedujejo v enakih deležih. Popolnoma enako kot potomce se rangira tudi posvojence zapustnika. Če pokojni ni imel potomcev, potem zapuščino v določenem deležu deduje njegov zakonec, drugi del pa se prenese v drugi dedni red. Le ta prevzame celotno dediščino, če zapustnik ni imel niti potomcev niti zakonca.

V drugi dedni red uvrščamo starše in zakonca pokojnika. Zapuščino pokojnika brez potomcev in zakonca ali zunajzakonskega partnerja, dedujejo njegovi starši ter njegovi bratje in sestre. V primeru obstoja zakonske ali zunajzakonske skupnosti pa se dedovanju pridruži še zakonec ali izvenzakonski partner pokojnika.

Sledi še tretji dedni red, ki sestoji iz dedov in babic pokojnika. Gre za morda nekoliko manj poznano in redkejšo skupino dedičev, saj se dedovanje večinoma ustavi že pri eni od prejšnjih dveh redov. Tretji dedni red nastopi takrat, kadar umrli nima potomcev niti zakonca ali zunajzakonskega partnerja, prav tako pa med živimi niso več niti njegovi starši ter bratje in sestre. Takrat se zapuščina prenese na dede in babice pokojnika in njihove potomce, to so bratranci in sestrične pokojnika. V tem primeru polovico zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani.

Zapuščinski razprava – razmeroma enostaven postopek, kjer se hitro zaplete

Vse premoženje pokojnika se do končne rešitve prenese v zapuščinski postopek. Glavni namen zapuščinskega postopka je, da sodišče ugotovi kdo so vsi zakoniti dediči po pokojniku, kaj vse spada pod zapuščino pokojnika ter kakšna je njena vrednost. Preveriti je potrebno tudi morebitni obstoj dolgov in terjatev, ki jih je imel pokojnik. Ključno in za dediče najpomembnejše pa je zagotovo določitev deleža upravičenosti do zapuščine pokojnika.

Ker sodišče premoženje razdeli zgolj po deležih in ne fizično, pride do nastanka solastnina. Ravno ta pa je najpogosteje glavni razlog za nastanek zapletov in konfliktov med dediči. Solastnino si morajo dediči namreč razdeliti v postopku sklenitve dednega dogovora. Ta je lahko, v primeru strinjanja vseh dedičev, že del zapuščinskega postopka. Verjetno pa ni treba dvakrat ugibati, da se to v praksi le redko zgodi. Tako zapuščinska razprava, ki je sicer razmeroma enostaven postopek, postane dolgotrajna in zapletena sodna zadeva.

Zakaj najeti odvetnika

Ko enkrat podpišete dedni dogovor in ta posledično postane sklepčen, je lahko za uveljavljanje vaših pravic do premoženja, ki ste jih spregledali, že prepozno. Zato se je pred samim podpisovanjem dednega dogovora priporočljivo posvetovati z odvetnikom, specializiranim na področju dednega prava. Še bolje pa je, da vas ta spremlja na zapuščinski razpravi, kjer bo lahko nemudoma ukrepal in vam pomagal s pravnimi nasveti.

Dolgotrajni in neproduktivni sodni postopki od udeležencev vedno terjajo visok davek v obliki izgube živcev in slabe energije. Odločitev za dobrega odvetnika je zato ključna, če želite, da zapuščinski postopek teče kar se da gladko in brez zapletov, vi pa pri tem dobite dediščino, ki vam zakonsko pripada.