35 let je v slovenskem športu lahko pomemben, spoštljiv in visok jubilej. Pomemben, ker daje priožnost za zahvalo in dokaz, da je naša družba uresničila želje mladih po srcu, snovanja Stanka Bloudka, ki je z izgradnjo prvega kopališča (Ilirija) videl v tem delu ljubljanskega Tivolija idealen prostor za razvedrilno in vrhunsko udejstvovanje meščanov vseh starosti, ob tem pa središče, ki je na izjemno odzivnem in vedno zanimivem področju športa naredila Ljubljano svetovljansko. 

Slovenija se je uvrstila in zaslovela v svetu ne samo z nepozabnimi organizacijami prireditev na evropski in svetovni ravni, temveč tudi z našimi športnimi dosežki in vzponi na svetovne vrhove. 

Dvorana je nastala v časih in na način, ko je veliko število sodelavcev s predanostjo, navdušenjem, požrtvovalnostjo in ljubeznijo do športa in z delom v prostem času nadomestilo skromne možnosti in pogoje, v katerih je nastajal ne samo kompleks športnega parka Tivoli, temveč tudi poslovna filozofija dobre organizacije, racionalnosti in razvoja. 

Te kvalitete so postale tradicija, tako, da so bile velike in znamenite svetovne prireditve najcenejše in najvarčnejše, kar ni bilo ovira, da je bil svetovni odziv na Tivoli, Ljubljano, Slovenijo ob sleherni priložnosti in brez izjeme v območju superlativov. 

Z velikim odpovedovanjem, brez mej delovnega časa, med prazniki in nedeljami zvesto spoštovali cilje in koncept - dvorana in vsi objekti morajo zadostiti čim večjemu številu interesov in potreb, predvsem mladim v športu in drugih aktivnosti prostega časa. 

Ob vrsti slavnih imen na igriščih, odrih in med igralci je ponos utemeljen tudi s tisoči obiskovalcev na ledu, igriščič, bazenih in drugih aktivnostih, zato so se v teh letih vrstile delegacije, ki so proučevale in prevzemale "know-how", ki je vtkan v številne podobne objekte in organizacije. 

Danes lahko objektivno in z dokazi ocenimo, da je dvorana Tivoli trajno, trdno in dragoceno stičišče Ljubljane s svetom, da je malo dežel od koder ne bi imeli kakšnega obiskovalca, prav tako, da ni mnogo meščanov, ki niso del svojega časa prebili v športnem Tivoliju. 

Zagotovo tudi ni mogoče sešteti gledalcev in bralcev, ki so preko televizijskih prenosov in medijev sledili dogajanju v dvorani Tivoli z vsebinami, ki so ustvarjale simpatije do Ljubljane in Slovenije. 

Nobenega dvoma ni, da je bilanca 35 let izredno dobra. Od nekaj igrišč in travnikov do izgradnje dovolj popolnega centra, ki je zaradi svoje univerzalnosti skoraj vse - od množičnih aktivnosti do najbolj vrhunskih dejavnosti - je bila pot, če ne tako dolga pa vsekakor izredno zahtevna, naporna in uspešna. Zato lahko s prepričanjem trdimo, da je bila ta naložba Ljubljane upravičena, da se je obrestovala ter da se bo vnaprej prav tako. 

Tradicija in izkušnje začrtujeta pot v vsako naslednje desetletje, s trendom, ki ga lahko razberemo iz novejših podatkov, da bo Tivoli vedno bolj in več prispeval k družbenemu in osebnemu standardu občanov Ljubljane in okolice. 

35 letnica dvorane Tivoli je bila vse prej kot protokolarno dejanje. Posvečena je vsem tistim, ki so tekmovali, zmagovali in izgubljali, veliki množici, ki je svoj prosti čas preživljala v dvoranah in na igriščih, končno (in morda predvsem) vsem prijateljem in sodelavcem, ki so z neprecenljivim amaterskim navdušenjem, brez premisleka, vložili velik del svojih sposobnosti in časa v ta uspel in po celem svetu znan ljubljanski projekt. 

Želimo si, da bi bil tudi motiv in inspiracija za nadaljni razvoj, posodobitve in bogatenje vsebin, vse z namenom dviga kvalitete življenja vseh, posebej pa generacij naše bodočnosti.


Boris Kristančič