Tam, kjer se periferni konec stegnenice sreča z osrednjim koncem golenice in pogačice, se nahaja kolenski sklep. Zunanji in notranji menisci sta dve anatomski tvorbi, trdi, sestavljeni iz kolagenskih vlaken in vode. So v obliki podkve in služijo predvsem za izboljšan stik z golenico, za absorpcijo obremenitev ter pomagajo stabilizirati koleno, da je gibanje bolj gladko. Meniskus se običajno najhitreje obrabi pri mladih bolnikih med atletsko aktivnostjo. Lahko pa se pojavi pri kateri koli drugi aktivnosti, pri kateri se uporabijo kompresijske in rotacijske obremenitve, presegajo moč meniskusa.

Da se zaradi manjših poškodb razvijejo degenerativne lezije meniskusa, so pri starejših bolnikih bolj verjetne.

Rupture meniskusa se razlikujejo glede na lokalizacijo v zadnjem rogu in telesu miniskusa ter v sprednjem delu. Razlikujejo se tudi glede na morfologijo, v horizontalni, radialni in kompleksni. Tretji zadevni meniskus (lezija na perifernem območju, ki ima perfuzijo, ali v bolj osrednjem, katera nima). Obstajajo pa tudi bolj posebni primeri, ki vključujejo lezije, s povezavo zadnjega roga s foliklom in lezije na “korenini” meniskusa.

Simptomi so opazni predvsem, ko slišite ali čutite specifičen hrup, kot bi se nekaj zlomilo. V kolikor bolnik nadaljuje z aktivnostjo, lahko koleno postane togo in oteče. Najbolj pogosti simptomi so tudi bolečina v zunanji ali notranji strani kolena. Ta se še poslabša z upogibanjem kolena. Pojavlja se lahko oteklina in togost, občutek nestabilnosti, prizadetost kolena in tudi modrice.

Diagnoza se postavi na podlagi pregleda in anamneze. MRI služi za potrditev diagnoze, tudi za načrtovanje zdravljenja in izključitev drugih lezij.

Priporočljivo je konzervativno ali kirurško takojšnje zdravljenje rupture. Morebitna zamuda lahko razširi območje lezije in še dodatno poškoduje sklepni hrustanec.

Majhne kronične rupture z blagimi simptomi običajno zdravimo konzervativno. To pomeni počitek, elastični povoj kolena, ledoterapija, protivnetna zdravila, specializiran program fizioterapije in krepitve. Če je konzervativno zdravljenje neuspešno in vse druge rupture zdravimo z artroskopijo.

Meniskus je seveda izredno pomemben in pri poškodbi tega pride do poslabšanja zdravstvenega stanja bolnika. Bolezen je izredno neprijetna in bolniku onemogoča vsakdanje nemoteno delovanje in opravljanje vsakodnevnih funkcij.

Metoda, s katero lahko skozi 2 zelo majhna zareza, s pomočjo mikroorodij in mikroskopske kamere prepoznamo različne intraartikularne lezije, se imenuje artroskopija meniskusa. Pacienta se pri tovrstnem zdravljenju običajno odpusti še isti dan.

Na voljo pa so sicer ti metode zdravljenja. Ena metoda vključuje odstranitev poškodovanega dela, šivanje ali popravilo lezij ali pa njihova kombinacija.

Izbira metode je odvisna od vrste rupture in lokacije, morebitnih sočasnih lezij ter seveda tudi morebitnih drugih dejavnikov. Med druge dejavnike uvrščamo starost, anatomska struktura posameznega kolena in dejavnosti bolnika.

Delna meniscektomija pomeni hitro vrnitev k vsakodnevnim dejavnostim. Re pa je, da  odstranitev dela meniskusa dolgoročno predisponira k degeneraciji kolena. Najboljša rešitev je spenjanje, sicer zahteva dolgo časovno okrevanje, ne spremeni pa fiziologije kolena.

Čas okrevanja je odvisen tako od zdravljenja, kakor tudi od vrste rupture. Pri delni meniscektomiji se bolnik vrne k svojim vsakodnevnim aktivnostim v nekaj dneh. V primeru artroskopskega šivanja, traja približno 1 mesec. V slednjem primeru, vrnitev k športnim aktivnostim je možna po 3 do 4 mesecih.

Seveda se zdravnik na podlagi izvidov bolnika odloči za najustreznejšo metodo zdravljenja.